Onkraj poslušanja 2025 simpozij CENSE

23.–27. sept. 2025
Cukrarna, Krajinski park Sečoveljske Soline, Mestni muzej Ljubljana in javni prostori

* Za udeležbo na označenih aktivnostih festivala in simpozija je potrebna predhodna registracija.

SOUSTVARJALKE IN SOUSTVARJALCI SIMPOZIJA

Sara Anjo ● Maria Balabas ● Maja Bjelica ● Pia Brezavšček ● Cha Caillat ● Ádám Darázs ● Kristine Diekman ● George Edmondson ● Mary Edwards ● Arthur Enguehard ● Darko Fritz ● John Grzinich ● Csaba Hajnóczy ● Ida Hiršenfelder (beepblip) ● Bálint János Kiss ● Eric Leonardson ● Hugo Lioret ● Kevin Logan ● Juan José López Díez ● Ben Pagac ● Ivan Penov Carina Pesch ● Karmen Ponikvar ● Saška Rakef ● Mersid Ramičević ● Ján Solč̌áni ● Rok Šturm ● Mike Thompson ● Madina Tlostanova ● Georgios Varoutsos ● Eva Vozárová ● Joanna Patrycja Wyrwa

ODBOR SIMPOZIJA

Elena Biserna ● Maja Bjelica ● Ida Hiršenfelder (beepblip) ● Irena Pivka ● Jacek Smolicki

Cona v partnerstvu z ZRS Koper (Znanstveno-raziskovalno središče Koper) soorganizira simpozij mreže CENSE (Srednjeevropska mreža za zvočne ekologije). Na njem sodeluje več kot 30 znanstvenic, teoretičark, umetnic, avtoric, ki so se prijavile na odprti poziv, na podlagi katerega je programski odbor pripravil izbor, predstavljen v treh formatih: razprave, peripatetična predavanja in plakati poslušanja. Simpozij je integralni del teoretičnega sklopa festivala in artikulira pomen akustične ekologije in hoje.

»CENSEmaking« ali osmišljanje
Sprehod z mrežo v gibanju

Konec novembra 2023 je v Budimpešti na videz majhen dogodek pokazal, da razpravljanje o naših skupnih zvočnih krajinah in ukrepanje v zvezi z njimi ni le smiselno, temveč tudi nujno. In ob vse večjih negotovostih, konfliktih in podnebnih spremembah morda bolj kot kdaj koli prej. Mnogi se strinjamo, da se stanje našega planeta – skupaj z njegovimi človeškimi in več-kot-človeškimi soprebivalci in soprebivalkami – izraža prav skozi zvočne krajine. S pozornim poslušanjem teh izražanj odpiramo poti za razumevanje tega stanja in odzivanje nanj.

Toda kaj pravzaprav pomeni prisluhniti stanju sveta? Kakšne odgovornosti izhajajo iz tega, da se uglasimo z njim? Zgolj osveščenost morda ne bo dovolj. Kakšne ukrepe si lahko zamislimo na podlagi uvida, pridobljenega s poslušanjem, ki bi nam lahko pomagali narediti korak naprej – ali morda celo nazaj – k boljšemu razumevanju temeljnih vzrokov za izzive, s katerimi se soočamo?

Dogodek v hladni Budimpešti je bil skrbno ubran z raziskovanjem, kako bi od poslušanja lahko napredovali k vsaj okvirnemu začrtovanju možnih smeri naprej. Ob priznavanju transformativne moči poslušanja smo se hkrati spraševali: ali od njega včasih ne pričakujemo preveč? Katera druga dejanja bi morala uvajati v poslušanje, ga spremljati in mu slediti, da bi lahko prišlo do sprememb, na katere upamo? Kako se je še mogoče lokalno in kolektivno spopasti z vse bolj opaznimi spremembami v naših okoljih onkraj dejanja poslušanja?

Simpozij, ki ga je organizirala Srednjeevropska mreža za zvočne ekologije (CENSE), ni ponujal nobenih neposrednih predpisov – in to tudi ni bil njegov namen. Poslušanje le redko pripelje do končnih sklepov; če kaj, jih postavlja pod vprašaj, odpirajoč nove poti, ki bi sicer lahko ostale neopažene ali bi se zdele prezahtevne. Kljub temu je dogodek za seboj pustil nekaj bolj konkretnega: niz odmevnih razmišljanj, ki potrjujejo pomen poslušanja, refleksij, ki so jih udeleženke in udeleženci odnesli nazaj s seboj v svoje skupnosti, na mokrišča, rečna ustja, v soline, gozdove in druge kraje varstva in skrbništva, od koder so prišli.

Skoraj takoj je simpozij prinesel še en rezultat – nekaj, kar je bilo ob bogastvu izmenjanih pogledov v tistih intenzivnih dneh seveda možno, če ne celo neizogibno, predvideti (ali vnaprej slišati). Namreč spoznanje, da potrebujemo več časa in prostora in tesneje povezano mrežo, da bi lahko vztrajali pri teh vprašanjih in jih predelali. Dogodek ONKRAJ POSLUŠANJA 2025: HODITI-S SPREMEMBAMI, ki se tu v Ljubljani odvija vzporedno s festivalom TO)pot, si nas tako, medtem ko smo zatopljeni v poslušanje, prizadeva premikati še naprej ‒ počasi in pozorno – tudi v smer onkraj poslušanja.

Rebecca Solnit v svojem navdihujočem delu Wanderlust zapiše, da je »hoja, v idealnih razmerah, stanje, v katerem so um, telo in svet usklajeni, kot bi bili trije liki, ki so končno sogovorniki v pogovoru, tri note, ki naenkrat sestavljajo akord.« Posvečati se stanju našega planeta pomeni dovoliti si hoditi z njim. In posledično tudi dovoliti planetu ‒ in različnim načinom, na katere se njegova kompleksnost kaže na lokalni ravni –, da hodi skozi naš um in telo, »ne da bi ga ta popolnoma zasedla«, če znova citiram Solnit.

Katerih načinov poslušanja – in hoje-z – se danes lahko lotimo, če hočemo navdihniti nove perspektive ali oživiti stare, toda pomembne poglede na okoljske spremembe, ki zadevajo vse nas? Kaj bi pomenilo, če bi upočasnili tempo in raje kot hiteli reševat te težave, nekaj časa hodili z njimi in jim naklonili potrebni posluh? Kako bi lahko težave prepričali, naj hodijo z nami, namesto da nas prehitevajo ‒ ali teptajo naše najboljše namene?

Dogodek se osredotoča na hojo kot kritično in ustvarjalno raziskovalno metodo, ki v paru s transformativno močjo poslušanja lahko pomaga razvijati nove načine čutenja in spoznavanja spreminjajočega se sveta okoli nas. Z odprtim pozivom za razprave, peripatetična ali performativna predavanja in plakate poslušanja smo umetnike in umetnice ter znanstvenice in znanstvenike povabili k sodelovanju v širokem, a medsebojno povezanem razponu naslednjih tematik: hoditi-s spremembami ‒ ponovni premislek o hoji kot raziskovalni metodi in pristop k poslušanju s stopali; poslušanje-z disciplinami in onkraj njih – raziskovanje stičišč umetnosti, znanosti in tehnologije v zvočnih ekosistemih; vztrajanje-s solastalgijo ‒ obravnavanje stiske, ki jo povzročajo okoljske spremembe v našem domačem okolju; resoniranje-z lekcijami antropocena – soočenje neenakosti, diskriminacije in družbene nepravičnosti; sobivanje‑z več-kot-človeškimi zvočnimi okolji – delovanja ekoakustike, bioakustike in okoljskega aktivizma; ter premišljevanje-z lokalnimi in regionalnimi, zgodovinskimi in sodobnimi epistemologijami in etikami okoljske osveščenosti.

Tokratni simpozij zaznamuje tudi pomemben trenutek za skupnost CENSE. Po dogodku v Budimpešti je postalo jasno, da ima mreža CENSE smisel – vendar pa se njen namen lahko ohranja in razvija le, če se umetniki in umetnice, znanstvenice in znanstveniki in aktivisti in aktivistke iz regije zedinimo okoli najbolj perečih vidikov naše sodobne stvarnosti, tako tu kot drugod po svetu. Po Budimpešti in nizu spletnih srečanj smo začeli razmišljati o zapuščini mreže in oblikovati vizijo njene prihodnosti. Skupaj smo prenovili njeno poslanstvo ter v središče postavili varovanje in obnavljanje zvočnih krajin z interdisciplinarnimi dejavnostmi. Po ponovni registraciji mreže v Vroclavu na Poljskem smo zdaj odločeni zgraditi trdne temelje za prihodnja sodelovanja in pobude, kakršna je ta v Ljubljani.

Verjamemo, da si glasovi iz naše regije zaslužijo več posluha – zlasti danes, v času geopolitičnih napetosti, bivanjske negotovosti in vse jasnejšega prepoznavanja epistemskega in imperialističnega nasilja, ki je v preteklosti obvladovalo in »discipliniralo« to regijo in ki ga nekateri primerjajo celo s kolonializmom. Ko govorimo o »glasovih«, ne mislimo le na posameznice in posameznike in človeške skupnosti, temveč tudi na nečloveška bitja. Naš glas se ne zoperstavlja drugim glasovom na celini ali po svetu. Čeprav je zahodna Evropa – in Zahod na sploh – zgodovinsko zanemarjala glasove iz srednje in vzhodne Evrope, danes ni več prostora za reakcionarno držo. Naša mreža tako ostaja odprta za vse, ki jih kot nas skrbi za zvočna okolja in posledično za vse njihove akterje – človeške in več-kot-človeške –, za vse, ki sodelujejo pri oblikovanju teh okolij in še zlasti za tiste, ki so bili in so še vedno iz tega izključeni.

Iskreno se zahvaljujemo organizacijski skupini festivala TO)pot, ki so povabili simpozij v goste in mu dali prostor znotraj svojega programa zvočnih sprehodov. Vabimo vas, da se nam pridružite v hoji z mrežo CENSE skozi njene nujne preobrazbe. Upamo, da boste ob bogatem naboru predstavitev vstopili v stanje ne le resonance, temveč morda celo produktivne disonance – uglašeni in v kritičnem dialogu z različnimi načini, na katere poslušanje lahko navdihuje pomembno družbeno delovanje.

V imenu odbora CENSE
Jacek Smolicki,
začasni predsedujoči