Številni zvoki moderne zvočne krajine so za zgodovino nekaj novega in kot taki tudi za človeško uho. Antropofonija se je močno razširila zaradi elektromehanske in digitalne tehnologije (npr. motoriziranega prometa, sistemov izmeničnega toka). Kljub temu jeziki ohranjajo sposobnost tvorjenja besed, ki se nanašajo na nove zvoke iz okolja, npr. z onomatopejami, kot so piskanje, brnenje, drdranje itn. Da bi raziskal, kako se je posnemanje zvokov razvijalo s spreminjanjem zvočne krajine, sem preučil šest urbanih zvočnih virov (sireno, avtomobil, ventilator itd.) in v finskem jezikovnem korpusu KORP v9 identificiral dvanajst onomatopejskih glagolov, razširjenih med govorečimi za posnemanje glasov, ki jih omenjeni viri oddajajo. Glagole sem nato analiziral z vidika etimologije in v kontekstu rabe, da bi osvetlil jezikovne prilagoditve. Študija je pokazala, da jezik na splošno raje reciklira že obstoječe glagole s pomenskimi premiki, ki temeljijo na metaforični razširitvi in/ali zvočno-čustvenih podobnostih, kot pa da bi ustvarjal nove. 

Bálint János Kiss je doktorski študent Moholy-Nagy univerze umetnosti in oblikovanja v Budimpešti. Jedro njegovega raziskovanja in ustvarjanja predstavlja urbana zvočna krajina, izvorno ozadje njegovega dela pa je humanistika.