»Ko neizrekljivo pride na dan, postane politična gesta.« Ta izjava Annie Ernaux je izhodišče za predstavitev, ki se osredotoča na to, kako lahko študije zvoka podpirajo ali razgrajujejo ekopolitične urbane diskurze. V središču razmisleka je podgana – simbolna zaščitnica te predstavitve – kot utelešenje podzemlja, skritega in marginaliziranega. Podgana tu ni samo žival, je tudi metafora za »temno« plat urbanega življenja, ki jo – namesto da bi jo priznali kot soobstoječo – obravnavamo kot »grožnjo življenju«. Statistični podatki o urbani akustiki kažejo, da med zvoki prevladujejo hrup, veter, ptičje petje in pasji lajež. Po drugi strani pa so zvoki, ki jih povezujemo z obrobjem – z infrastrukturo, odpadki, gibanjem »nezaželenih« oblik življenja –,v raziskavah in razpravah le redko kdaj omenjeni. Odrinjeni so onkraj meja vidnosti in slišnosti. V predstavitvi zastavljam vprašanje: kaj spregledamo in česa ne slišimo, kadar oblikujemo predpostavke za raziskovanje zvočne krajine?

S pojmom »temne zvočne krajine« (po modelu temne ekologije – T. Morton) lahko opišemo prav to področje skritih, spregledanih, neželenih zvokov – ki pa niso nujno tudi nepomembni. Nasprotno, razkrivajo lahko globlje mehanizme izključevanja, predsodkov in oblasti nad prostorom. V tem kontekstu postane človeška akustična ekologija – veda, ki preučuje človeško zaznavanje zvokov v povezavi z okoljskimi procesi – zanimivo raziskovalno področje. Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja: kaj lahko pridobimo, če se naučimo prisluhniti tistemu, kar je bilo doslej preslišano ali spregledano? Ali nam vključitev »temnih« zvokov lahko omogoči širše razumevanje mesta in njegovih okoljskih odnosov? Podgane živijo v odpadkih potrošništva, prilagajajo se našim sistemskim napakam in so neme priče in udeleženke katastrof.

Joanna Patrycja Wyrwa preiskuje metapsihično in geofizično prisotnost skozi raziskovanje, multimedijske in skupnostno usmerjene projekte, s poudarkom na prostorski pravičnosti, zvočnih ekologijah in medvrstni skrbi v Vroclavu in širše.