Galerija za zvok, bioakustiko in umetnost / Gallery for sound, bioacustics and art

Boštjan Perovšek: Zvočna prepletanja

19. september – 6. november 2020
razstava 8-kanalne zvočne instalacije

sobota, 19. 9. 2020 ob 12.00 (opoldne) – otvoritev
torek, 22. 9. 2020 ob 20.00 – zvočni dogodek v živo

Avtorja besedila, Boštjan Perovšek in Dr. Roland Mühlethaler, sta o umetniškem delu zapisala:

Perovšek: Umetniško delo Zvočna prepletanja deluje na področju spajanja znanosti in umetnosti. Znanstveno proučevanje vibracijskih signalov živali (biotremologija) je z vidika zvočne umetnosti zanimivo predvsem zaradi zvočne manifestacije aktivnosti živali, skozi specifično organizacijo zvočne mase pa lahko seže tudi v polje komunikacije med živimi bitji. Ali je možno, da ljudje preko zvoka vzpostavijo izgubljeno prvinsko povezanost z naravo? Veliko zvočnih signalov je brez ustreznih pripomočkov nemogoče slišati, pa vendar smo vsak trenutek prisotni v zvočnem valovanju nam neslišnega sveta.

Mühlethaler: Urbani prostor in njegove strukture se v splošnem opisuje kot antropogene habitate z nizko biotsko raznovrstnostjo. Čeprav so ljudje in živali (zlasti členonožci, kot so žuželke in pajki) od nekdaj vajeni življenja drug z drugim, pa o vrstah, s katerimi si delimo bivališča, še zmeraj vemo zelo malo. Nedavne znanstvene študije so pokazale, da urbanizacija nima vedno uničevalnega vpliva na naravo. Nekatere vrste imajo od sobivanja s človekom celo koristi. Na vrstno pestrost žuželk in pajkov, ki živijo v naših bivališčih, lahko pogledamo tudi z vidika njihove prisotnosti v človekovih bivališčih, saj ločimo med sinantropnimi členonožci, ki so popolnoma prilagojeni na sobivanje s človekom (pajki, ki pletejo pajčevino, hrošči, ki živijo v preprogah in tkaninah), vrstami, ki si bivališče in hrano v človekovih bivališčih poiščejo občasno (mravlje, hrošči, pajki lovci), ter tistimi vrstami, ki v človekova bivališča zaidejo po pomoti (privabijo jih svetloba, vonjave itd.). Za urbane habitate je značilna večja biotska raznovrstnost, kot se običajno domneva. Pri mnogih vrstah lahko opazimo plastičnost vedenja, zlasti pri tistih, ki živijo v spreminjajočih se okoljih in se zato hitreje prilagodijo urbanim habitatom in življenju v njih.Nekatere sinantropne vrste pogosto uvrščamo med škodljivce (npr. stenice, vrste muh), čeprav se v naših bivališčih dejansko pojavlja le majhno število škodljivih vrst. Nobena vrsta pajkov ni človeku škodljiva, prej nasprotno, saj pajki ljudem pomagajo nadzirati škodljive vrste in so zato lahko koristni sostanovalci.

Perovšek: Umetniško delo Zvočna prepletanja predstavlja kamenček v mozaiku zavedanja naravnega okolja, saj odstira nevidni zvočni svet s pomočjo zvočne projekcije neobdelanih zvokov aktivnosti insektov (posebno stenic) in pajkov ter zvočne kompozicije, katere osnova je v istem zvočnem viru, ki pa je naknadno elektroakustično obdelan. Elektronska obdelava sledi zvočnim osnovam naravnih zvokov kot sožitje naravnega in umetnega. Posebno mesto pri instalaciji imajo pajkove mreže, prisotne v razstavnem prostoru.

Mühlethaler:  Pajkove mreže niso zgolj pasti za plen, ampak delujejo tudi kot neke vrste podaljšek pajkovih senzornih sistemov. Vibracij, ki jih pajki oddajajo in sprejemajo preko mreže, človeško uho ne zazna. Kot najbolj pogosta se pojavlja tako imenovana kolesasta mreža, značilne dvodimenzionalne, geometrijsko pravilne oblike, katere žarki se krožno razširjajo iz središča.

Perovšek: V tem projektu pajkove mreže na simbolni ravni predstavljajo tudi mrežo človekovega medsebojnega komuniciranja na vseh ravneh. Vendar ta mreža ni le dobrohotni pomočnik, temveč tudi opazovalec centrov moči in kontrole. Posameznik sodobnega sveta hote in nehote za seboj pušča vidne in nevidne odtise svojega obnašanja, hotenj in gibanja v realnem in virtualnem svetu. Sledi pridno beleži zlasti medmrežje. To mrežo tako lahko povezujemo tudi s popolnim kontroliranjem, ki ga skušajo korporacije in zatem še države vzpostaviti kot normalni element vsake družbene ureditve. Posameznik postane plen, ujet v lepljivo mrežo obljub, v kateri se niti kontrole zategnejo okoli njega tako kot pajkove niti okoli svoje žrtve. Svilena nit pokaže svojo bivalentno moč; spletena v tkanino lahko boža, ovita okoli plena zasužnji ali zaduši.

Kolofon:
Umetnik: Boštjan Perovšek
Znanstvenik: Dr. Roland Mühlethaler
Likovna zasnova inštalacije: Irena Pivka
Kuriranje in organizacija: Irena Pivka, Brane Zorman
Prevod in lektura: Katja Kosi
Odnosi z javnostmi: Katarina Radaljac
Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2020
Prostor: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost
Umetniško delo je nastalo v okviru projekta konS – platforme za sodobno raziskovalno umetnost

Projekt konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij “Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

@