TO)pot 2024

Festival korenite zvočne hoje
25. –29. september 2024
Cukrarna in javni prostori

Augenmas • a l l j a • Colin Black • Maja Bjelica • beepblip • Nika van Berkel • Tetiana Khoroshun • Maria Magdalena Kozlowska • Rene Markovič • Spiro Mason • OR poiesis • prostori • Irena Pivka • Karmen Ponikvar • Eduardo Raon • rastline • Urša Sekirnik • Jacek Smolicki • Sava šumi • urbane živali • Tea Vidmar • Miloš Vojtěchovský • Brane Zorman • Tery Žeželj

Obvezna prijava za vse zvočne sprehode. Prostovoljni prispevek ob vstopu.

TO)pot, festival zvočnih sprehodov, koncertov in refleksij, povezuje umetnice, teoretičarke, radovedne sprehajalke s prostori in več-kot-človeškimi entitetami, da hojo in poslušanje doživljajo kot prostorsko uresničitev kraja. Hoja kot praksa prizemljevanja, prisluškovanja prostoru in okolju postane korenit poskus upočasnjevanja vsakodnevnega družbenega tempa.

V zgoščenem letnem času, ko se ozračje zbistri in ptice selivke zamenjajo ozemlja, glasni škržati, vse pogostejši prebivalci mesta, umolknejo in rastline vstopijo v zrelo obdobje, festival preko izbranih umetniških del ponuja prisluškovanje urbanim prostorom in potém ter naslavlja njihove veččasovnosti ter tako ponudi možnost utelešenja prostora. Kako živeti-s-prostori, z vsemi vključujočimi bitji in entitetami.

V okviru petdnevnega programa in predfestivalskih dogodkov na različnih lokacijah letošnji TO)potpredstavlja dela, ki tematizirajo akustično ekologijo ter zvočnost prostorov in njihovih veččasovnih razsežnosti. Glavnino izbora umetnic, raziskovalk in prostorov povezuje sorodni milje. Predstavljena dela vzpostavljajo stik s prostori – njihovo akustiko, zgodovino, ekologijo, družbenim življenjem, veččasovnostjo –, spreminjanje neslišnega ali pozabljenega v slišno, izzivanje poslušanja ali oglašanje z več-kot-človeškimi subjekti … Vodilo festivala Živeti-s-prostori vabi, da preko razmisleka skrbstvenega koncepta in možnega odgovora upočasnjevanja preizprašamo človeške odnose z okoljem in prostori v drugačnih ekonomskih okvirih.

Letošnji festival predstavlja kar tri premierne zvočne sprehode, ki so nastali v produkciji Cone. Njihova skupna nota je poslušanje glasu prostora v preseku z družbeno časovnostjo. Naslovljeni prostori z bogato arhitekturno in družbeno dediščino navdihujejo in razpirajo plasti potencialnega razvoja mesta in njegove možne sočutne rabe za vse prebivalce. Delo Nike van Berkel in Karmen Ponikvar Zeleni atrij mesta obravnava skrb za prostor izjemne kulturne dediščine, ki zaradi nedokončanega ekonomsko-političnega procesa ostaja zaprt za javnost. Plečnikov stadion, otok tišine in spokoja, prav zaradi prekinjene rabe naslavlja potencial drugačnih časovnosti in ekonomij, ki jih je sedaj moč izkusiti zgolj ob nedovoljenem obisku. V zvočnem sprehodu Memodrom (Augenmas in beepblip) se bomo vrtinčili med zvočnimi spomini turistične poti središča mesta, ki po spominski spirali ob reki, polni časovnih zamikov, vabi k pozabi. Mesto postane labirint in zvok sprožilec namenske pozabe dogodkov prostora. Zvočna arheologija notranjega glasu, ki ga je v večletnem procesu zasnoval Spiro Mason, v sodelovanju z Renejem Markovičem prisluškuje šepetanju zidov Cukrarne. Notranji glasovi tega socialno pomenskega in bogatega prostora, v katerem so nastajali verzi modernistične poezije, postanejo slišni preko avtorsko zasnovanih tehnoloških orodij. Omogočajo nam prisluškovati preteklosti, vtisnjeni v zidove, odpirajo zgodbe zvočnosti stavbe, ki jih prizemljijo zvoki korakov poslušalca.

Skrb za razvoj rabe prostora nakazuje tudi projekt avtorice Save šumi, ki je produkcijsko razporejen v dvoletno raziskavo procesa spremljanja razvoja prizorišča stavbe nekdanje tovarne Rog. Sprehod Urše Sekirnik Fent cua / Medtem ko smo čakali se uvršča med predfestivalske dogodke. Tematizira časovnost, premor in čakanje, ki ustvarja tesnobo in poruši naš individualistični pristop do življenja. Prisili nas, da se ustavimo. Zvočni sprehod Invisible Cities #3 (Jacek Smolicki) vabi udeleženke na hibridni sprehod, na katerem običajno neslišni tokovi mestne infrastrukture služijo kot vrata v časovno in geografsko oddaljena zvočna okolja in spomine. AR sprehod VRToglavi VRT (Irena Pivka in Brane Zorman) tematizira časovnost rastlin in ljudi in možnosti njihovega srečanja. Festival pa prinaša tudi lani realizirana, subtilna zvočna sprehoda Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi (Tery Žeželj) in Predolgo sem hodila in postala sem krajina (Tery Žeželj, Maria Magdalena Kozlowska).

Poleg tega bomo prisluhnili štirim zvočnim dogodkom v živo, ki osredinjajo akustično ekologijo, globoko poslušanje okolice, vseh bitij in entitet ter človeške vplive, ki segajo daleč prek našega vid(e)nega polja. Trije zvočni dogodki se bodo zvrstili v prvih dveh dneh festivala v Cukrarni, zadnji pa nas bo predramil v Plečnikovem avditoriju v Tivoliju. Veseli nas, da letos prvič sodelujemo z ukrajinsko skladateljico Tetiano Khoroshun in da se prav zaradi festivala iz Avstralije vrača zvočni umetnik Colin Black, ki bo izvedel mednarodno nagrajeno kompozicijo Avian Love. Delo opisuje prijateljevanje Nikole Tesle z golobico med njegovim bivanjem v New Yorku. Petra Kapš pa pripravlja koncert za sladokusce, pretanjene poslušalce gora. Umetnica je poleti leta 2023 prisluškovala taljenju ledenikov in iz posnetih zvokov sestavila občuteno glasbeno kompozicijo. Za zaključek festivala bomo prisluhnili medvrstnemu ekološkemu koncertu iz cikla AnimotMUZIK v izvedbi Eduarda Raona, Teje Vidmar in a l l j e.

Teoretski del festivala sloni na peripatetičnih predavanjih, brusi vsebinske poudarke programa in konkretizira prizadevanja etičnega in skrbstvenega poslušanja. Maja Bjelica, Miloš Vojtěchovský in Jacek Smolicki bodo hodili, pripovedovali in razpirali poglede na poslušanje krajine. S svojimi premisleki bodo tudi naslovili tematike konference CENSE (Central European Network for Sonic Ecologies), ki jo načrtujemo v letu 2025 in bo prvič potekala v Sloveniji.

Letošnji festival poskuša preko hoje in prisluškovanja razpreti pomen upočasnjevanja družbenega časa in tako podpreti skrb za možno razmišljanje drugačne rabe prostorov, ki jo morda lahko iztrgamo iz hiperprodukcije časovnosti. Morebiti lahko miselnost, ki tako uklešči rabo prostorov, razrahljamo prav preko poslušanja, ki sega prek ustaljenega pogleda vid(e)nega polja. Preverja vključujočo rabo okolja kot celostnega ekosistema vseh bivajočih entitet. Mogoče prav prek razvoja poglobljene ekološke miselnosti lahko upočasnimo tudi človeški čas. Festival poskuša nasloviti tako človeške kot nečloveške živali, rastline in prostore ter jih neločljivo povezati. Za pomen sobivanja entitet, ki povezane vzpostavljamo kakovostnejšo časovnost. Morda se lahko prav iz življenja prostorov in tam bivajočih nečloveških bitij kaj naučimo.